Danes mi je v Slovenski kroniki na TV Slovenija v oči padel prispevek o težavah podjetja Lip Bled. Človek bi pomislil, da gre ponovno za klasično slovensko zgodbo: podjetje so »zafurali,« delavce odpustili, nekateri posamezniki pa na ta račun obogateli. Presenetljivo zgodba ni takšna, temveč še celo bolj neprijetna!
Podjetje Lip Bled je še eno redkih, recimo temu večjih slovenskih lesnih podjetij, ki živi. Druga so večinoma bolj ali manj klavrno propadla. Vendar pa je tudi njegovo poslovanje zelo ogroženo, s tem pa obstoj številnih delovnih mest. V podjetju bi radi povečali proizvodnjo in začeli proizvajati nove izdelke. Vendar ne morejo, pa ne ker jim primanjkuje denarja, temveč ker nimajo dovolj osnovne surovine – lesa.
Podjetje ima sedež v osrčju Gorenjske na Bledu, žago pa imajo v Bohinju. V bližnji in ne tako daljni okolici so hektari in hektari lepih gozdov v katerih raste kakovosten les za predelavo (npr. na Pokljuki, Mežaklji, Jelovici). A lastniki les prodajajo v tujino, navkljub dejstvu, da so odkupne cene pri Lip Bledu povsem konkurenčne in les menda redno plačujejo.
Narobe svet?
