Reševanje lesne industrije na plečih lastnikov gozdov?

Slovenska lesna industrija je zagotovo največji primer, kjer je proces tranzicije iz socializma v kapitalizem šel povsem narobe. Vzrokov je vsekakor več, zagotovo pa je največji pomanjkanje političnega interesa in nesposobnost vodilnih v podjetjih, da bi jih prilagodili novim tržnim razmeram. Posledično je Slovenija ostala brez večjih lesnih podjetij, ki bi bila zmožna odkupovati v Sloveniji pridelan les, ga obdelati in končne izdelke prodati na domačem in tujem trgu. Trenutno v Sloveniji deluje nekaj srednje velikih lesnih podjetij in veliko mizarjev ter manjših podjetij, katerih proizvodnja ne uspe izkoristiti celotne ponudbe lesa. Zato številni lastniki les prodajajo v tujino.

Med tujimi trgi veliko lesa pokupi Avstrija, ki takšen nakup celo spodbuja. Slovenski lastniki gozdov so zadovoljni, saj les lahko prodajo, zanj pa dobijo boljšo ceno, kot jo pri domačih odkupovalcih. Res pa je, da zaradi tega domača industrija ostaja brez kakovostnega lesa, ker žal ni sposobna ponuditi dovolj denarja in ne more konkurirati tujcem.

Slednje je velik problem, ki ga moramo rešit. Že večkrat sem ob različnih priložnostih slišal različne strokovnjake, predstavnike države in lesne industrije slišati, da bi morali prodajo lesa v tujino nekako preprečiti. To je dobra ideja in jo vsekakor podpiram. Zgrozil pa sem se, kako si ti ljudje predstavljajo to izvesti. Na takšen ali drugačen način želijo lastnike gozdov prisiliti, da bi prodajali les le slovenski lesni industriji in to po nižjih cenah, kot sicer veljajo sedaj na trgu. To utemeljujejo z dejstvom, da je proizvodnja lesa tesno povezana z njegovo predelavo in zaradi tega ne bi smeli dopustiti odtok lesa v tujino.

Lastnik gozda ni nikakor kriv, da je propadla slovenska lesna industrija, niti ne more biti on tisti, na katerega ramenih se bo lesna industrija reševala. Smo v kapitalizmu, kjer veljajo pravila svobodnega trga, torej ponudbe in povpraševanja. Kdor ne more konkurirat propade. Če je nek nacionalni interes za spodbujanje določene industrijske panoge, naj se to zgodi skozi subvencije. Državi je ta vzvod vedno na voljo. Našo lesno industrijo je treba posodobiti, jo narediti inovativno in donosno.

Kakršnekoli ideje, da bi se lesna industrija reševala na ramenih lastnikov gozdov, bi morali v kali zatreti. Lastnik ima vso pravico, da za svoj les iztrži največ kar lahko. Tega mu ne sme nihče vzeti.

Pred vročino se umaknem v gozd

Sedim za računalnikom in gledam termometer, ki kaže zunanjo temperaturo 33 stopinj Celzija. Tako visoka temperatura je pri nas v mestu. Sonce razgreje vroč asfalt in strehe hiš, s tem pa se močno dvigne tudi temperatura zraka. Hoja, če je ura najmočnejšega sonca, je manj prijetna in klobuk na glavi je obvezen, ne smemo pa pozabiti tudi na zaščitni faktor. V gozdu pa je povsem drugače.

Pred vročino rad pobegnem v gozd. Temperatura v gozdu je vedno nekoliko nižja kot v okolici, zračna vlažnost pa je višja. Razloga za to sta dva: izhlapevanje vode in senca. Ko iz listov dreves izhlapeva voda, se porablja energija, kar ohlaja okoliški zrak. Strnjene krošnje pa preprečujejo sončnim žarkom, da bi dosegli gozdna tla in jih segreli. Rezultat tega je bolj svež občutek in bolj hladen zrak.