Vprašanje, ali sekanje dreves škoduje gozdu, je vprašanje, ki ima na pogled zelo enostaven odgovor, vendar pa v resnici ni tako. Na prvi pogled je odgovor »da,« ki mu bodo pritrjevali naravovarstveniki in drugi ljubitelji gozdov. Pa vendar … je res to pravilen odgovor?
Pragozd je gozd, v katerega človek s svojimi vplivi ni posegal. Je povsem naraven gozd. Najbolj poznan je zagotovo pragozd v porečju Amazonke, ki ga imenujemo pljuča našega planeta, nekaj pragozdnih ostankov pa imamo tudi pri nas: Krokar, Rajhenavski Rog, Pečka in še nekaj jih je. Za pragozdove velja, da v njih poteka neizmeren boj za preživetje, ki ga ljudje največkrat ne opazimo. Za nas poteka prepočasi. Visoka drevesa, ki jih občudujemo so le redki izbranci, ki so se uspeli prebiti v zgornji del krošnje med tisočimi klicami, ki so vzniknile, ko se je star orjak podrl in je do tal prišla sončna svetloba. V pragozdu so drevesa različnih starosti, od najmlajših pa do najstarejših. Le redka pa so tista, ki so na vrhuncu svoje vitalnosti. Zato so gozdovi na pogled bolj razgibani.
Gospodarski gozd je gozd, kjer človek aktivno posega vanj z namenom pridobivanja lesa. Boj med drevesi je nekoliko manjši, saj človek pomaga tistim, ki so najbolj vitalni. Kakovosten les dajejo le ta drevesa, zato je cilj gospodarjenja, da je takšnih dreves čim več. Pomembni je da jih je v gizdu ves čas čim več. Le to zagotavlja stalen donos lesa iz gozda. S prebiralnim načinom gospodarjenja, ki je pri nas najbolj razširjen, zagotavljamo, da so gozdovi zdravi in ves čas na vrhuncu svoje moči.
Gospodarski gozd se močno razlikuje od pragozda, ker vanj posegamo z motorno žago. Ker gozd ves čas vzdržujemo na višku njegove vitalnosti, mu načeloma ne škodujemo, saj se ves čas dovolj hitro obnavlja. Škodo pa mu povzročamo (pa ne le gozdu, temveč okolju sicer), kadar ne gospodarimo pravilno: sadimo monokulture smreke, sekamo na golo, sadimo drevesne vrste, ki niso doma pri nas,...
Marsikdo bo pomislil, da s tem, ko iz gozda odpeljemo les, osiromašimo gozdna tla. Les je v večini sestavljen iz organskih snovi, ki nastanejo preko fotosinteze iz vode iz ogljikovega dioksida. Mineralnih snovi je v lesu tako malo, da se nadoknadijo z razpadanjem matične podlage. Drugače pa je, če iz gozda odnašamo listje. V listju je veliko mineralnih snovi, ki v gozdu krožijo. Če listje odnesemo iz gozda, odnesemo tudi mineralne snovi. Zato iz gozda vedno odpeljemo le les, ki je vreden, listje in iglice pa pustimo, da propadejo na mestu poseka. Tako se mineralne snovi vrnejo v tla in krog ni prekinjen.
Ali sekanje dreves škoduje gozdu? Vsak poseg v gozd ima vpliv na gozd. Tudi sekanje dreves. Z načinom gospodarjenja, ki se je uveljavil v Sloveniji, so ti vplivi dovolj majhni, da jih gozd uspe izničiti. Sekanje dreves v količinah in na način, ki je uveljavljen pri nas, ne povzroča tako velike škode, da je gozd ne bi uspel sam popraviti.
19 december 2012
13 december 2012
Odkazilo dreves za posek z revirnim gozdarjem
V domačem gozdu smo se letos odločili, da bomo posekali nekaj dreves. Gozd sem si najprej sam temeljito ogledal in okvirno izbral drevesa, ki bi jih rad posekal. Ker jih ni bilo veliko, sem si vsa zapomnil, sicer bi jih označil s kredo, da bi jih kasneje našel. Ker je šlo večinoma za poškodovana in bolna drevesa, so bila mišljena za drva za domačo porabo.
Sledil je klic na krajevno enoto Zavoda za gozdove. Ker nisem vedel, kdo je revirni gozdar za moj gozd, sem najprej povedal katastrsko občino, kjer leži moja parcela. Na telefon sem dobil revirnega gozdarja, s katerim sem se dogovoril za odkazilo. Ker je imel čas, sva se dogovorila že za čez nekaj dni. Če imajo veliko dela, je treba včasih počakati dlje. Glede na to, da so gozdarji veliko na terenu, je najbolje poklicati med sedmo in osmo uro zjutraj.
Na dan odkazila sva se dobila na cesti pri moji parceli. Revirni gozdar je prišel sam, saj parcela leži ob javni cesti in je ni bilo težko najti. Če bi bila parcela nekje v gozdu na širšem območju, bi se dobila na kaki znani točki in se nato skupaj odpravila do parcele. Gozdar je imel s seboj gozdarsko premerko (klupo) za merjenje premera dreves, blok, kamor je vpisoval podatke o odkazanem drevju, barvo v spreju za označevanje in gozdarski žig. Najprej sem mu povedal svoje želje glede odkazila – kako naj bi odkazovali in kakšen les bi želel. Nato sva se skupaj sprehodila skozi gozd in izbrala drevesa. Sam sem dokaj dobro izbral drevesa, tako da je označil večino dreves, ki sem jih sam izbral, nekaj pa sva jih pustila, namesto njih pa sva odkazala druga. Ker je strokovnjak s številnimi izkušnjami, ve točno kaj je treba posekati in kaj ne. Zelo pozoren sem moral biti na meje, saj gozdar ne odgovarja, če se odkazuje na sosedovem.
Po končanem odkazilu sem po kakšnem tednu dobil odločbo kjer je pisalo, koliko lesa lahko posekam in kakšne so zahteve glede urejanja sečišča ter do kdaj je treba les posekati (eno leto od odkazila).
Storitev odkazila je brezplačna. Kako dolgo bo še tako ni znano, saj so že za leto 2013 težnje, da bi se odkazilo moralo plačati.
Sledil je klic na krajevno enoto Zavoda za gozdove. Ker nisem vedel, kdo je revirni gozdar za moj gozd, sem najprej povedal katastrsko občino, kjer leži moja parcela. Na telefon sem dobil revirnega gozdarja, s katerim sem se dogovoril za odkazilo. Ker je imel čas, sva se dogovorila že za čez nekaj dni. Če imajo veliko dela, je treba včasih počakati dlje. Glede na to, da so gozdarji veliko na terenu, je najbolje poklicati med sedmo in osmo uro zjutraj.
Na dan odkazila sva se dobila na cesti pri moji parceli. Revirni gozdar je prišel sam, saj parcela leži ob javni cesti in je ni bilo težko najti. Če bi bila parcela nekje v gozdu na širšem območju, bi se dobila na kaki znani točki in se nato skupaj odpravila do parcele. Gozdar je imel s seboj gozdarsko premerko (klupo) za merjenje premera dreves, blok, kamor je vpisoval podatke o odkazanem drevju, barvo v spreju za označevanje in gozdarski žig. Najprej sem mu povedal svoje želje glede odkazila – kako naj bi odkazovali in kakšen les bi želel. Nato sva se skupaj sprehodila skozi gozd in izbrala drevesa. Sam sem dokaj dobro izbral drevesa, tako da je označil večino dreves, ki sem jih sam izbral, nekaj pa sva jih pustila, namesto njih pa sva odkazala druga. Ker je strokovnjak s številnimi izkušnjami, ve točno kaj je treba posekati in kaj ne. Zelo pozoren sem moral biti na meje, saj gozdar ne odgovarja, če se odkazuje na sosedovem.
Po končanem odkazilu sem po kakšnem tednu dobil odločbo kjer je pisalo, koliko lesa lahko posekam in kakšne so zahteve glede urejanja sečišča ter do kdaj je treba les posekati (eno leto od odkazila).
Storitev odkazila je brezplačna. Kako dolgo bo še tako ni znano, saj so že za leto 2013 težnje, da bi se odkazilo moralo plačati.
11 december 2012
Slovenija je dežela gozdov
Več kot polovico Slovenije prekrivajo gozdovi. Ne glede na to, kje v naši deželi smo, smo blizu gozda. Ne le to, skoraj z vsake razgledne točke je mogoče videti gozd. Po uradnih podatkih gozdovi zavzemajo skoraj 12 tisoč kvadratnih kilometrov naše dežele ali 58,5 %. Veliko in tujec bi pomislil, da smo Slovenci tudi tesno povezani z gozdom. Pa smo res?
Vse preveč je ljudi, ki se gozda bojijo. Do njega imajo odpor in le neradi zaidejo vanj. Če pa že morajo, pa je to izključno podnevi. Veliko je tudi lastnikov gozdov, ki ne vedo, kje njihov gozd je. Z njim ne gospodarijo, niti ne skrbijo zanj. Gospodarjenje z gozdovi pa je potrebno, če želimo, da opravljajo vloge, ki so človeku pomembne: zagotavljanje stalnega dohodka in varovanje človeških bivališč pred plazovi. Če gozd prepustimo samemu sebi, ne bo propadel. Les v njem se bo razvrednotil, gozd pa se bo počasi spremenil v pragozd. Lep prostor za vse navdušene ljubitelje narave.
O gozdovih se malo piše. Tudi na internetu ni veliko spletnih strani, ki bi bile posvečene le njim. Podobno je tudi z gozdarstvom. Ne glede na to, da smo v svetovnem merilu na področju gozdarstva kot stroke med najnaprednejšimi, pa javnost dela naših gozdarjev ne zna pravilno vrednotiti. Ker ga niti ne pozna. Vse to pa se pozna na odnosu vseh nas do gozda in gozdarjev.
Vse preveč je ljudi, ki se gozda bojijo. Do njega imajo odpor in le neradi zaidejo vanj. Če pa že morajo, pa je to izključno podnevi. Veliko je tudi lastnikov gozdov, ki ne vedo, kje njihov gozd je. Z njim ne gospodarijo, niti ne skrbijo zanj. Gospodarjenje z gozdovi pa je potrebno, če želimo, da opravljajo vloge, ki so človeku pomembne: zagotavljanje stalnega dohodka in varovanje človeških bivališč pred plazovi. Če gozd prepustimo samemu sebi, ne bo propadel. Les v njem se bo razvrednotil, gozd pa se bo počasi spremenil v pragozd. Lep prostor za vse navdušene ljubitelje narave.
O gozdovih se malo piše. Tudi na internetu ni veliko spletnih strani, ki bi bile posvečene le njim. Podobno je tudi z gozdarstvom. Ne glede na to, da smo v svetovnem merilu na področju gozdarstva kot stroke med najnaprednejšimi, pa javnost dela naših gozdarjev ne zna pravilno vrednotiti. Ker ga niti ne pozna. Vse to pa se pozna na odnosu vseh nas do gozda in gozdarjev.
Naročite se na:
Objave (Atom)