Narobe svet?

Danes mi je v Slovenski kroniki na TV Slovenija v oči padel prispevek o težavah podjetja Lip Bled. Človek bi pomislil, da gre ponovno za klasično slovensko zgodbo: podjetje so »zafurali,« delavce odpustili, nekateri posamezniki pa na ta račun obogateli. Presenetljivo zgodba ni takšna, temveč še celo bolj neprijetna!

Podjetje Lip Bled je še eno redkih, recimo temu večjih slovenskih lesnih podjetij, ki živi. Druga so večinoma bolj ali manj klavrno propadla. Vendar pa je tudi njegovo poslovanje zelo ogroženo, s tem pa obstoj številnih delovnih mest. V podjetju bi radi povečali proizvodnjo in začeli proizvajati nove izdelke. Vendar ne morejo, pa ne ker jim primanjkuje denarja, temveč ker nimajo dovolj osnovne surovine – lesa.

Podjetje ima sedež v osrčju Gorenjske na Bledu, žago pa imajo v Bohinju. V bližnji in ne tako daljni okolici so hektari in hektari lepih gozdov v katerih raste kakovosten les za predelavo (npr. na Pokljuki, Mežaklji, Jelovici). A lastniki les prodajajo v tujino, navkljub dejstvu, da so odkupne cene pri Lip Bledu povsem konkurenčne in les menda redno plačujejo.

Narobe svet?

Reševanje lesne industrije na plečih lastnikov gozdov?

Slovenska lesna industrija je zagotovo največji primer, kjer je proces tranzicije iz socializma v kapitalizem šel povsem narobe. Vzrokov je vsekakor več, zagotovo pa je največji pomanjkanje političnega interesa in nesposobnost vodilnih v podjetjih, da bi jih prilagodili novim tržnim razmeram. Posledično je Slovenija ostala brez večjih lesnih podjetij, ki bi bila zmožna odkupovati v Sloveniji pridelan les, ga obdelati in končne izdelke prodati na domačem in tujem trgu. Trenutno v Sloveniji deluje nekaj srednje velikih lesnih podjetij in veliko mizarjev ter manjših podjetij, katerih proizvodnja ne uspe izkoristiti celotne ponudbe lesa. Zato številni lastniki les prodajajo v tujino.

Med tujimi trgi veliko lesa pokupi Avstrija, ki takšen nakup celo spodbuja. Slovenski lastniki gozdov so zadovoljni, saj les lahko prodajo, zanj pa dobijo boljšo ceno, kot jo pri domačih odkupovalcih. Res pa je, da zaradi tega domača industrija ostaja brez kakovostnega lesa, ker žal ni sposobna ponuditi dovolj denarja in ne more konkurirati tujcem.

Slednje je velik problem, ki ga moramo rešit. Že večkrat sem ob različnih priložnostih slišal različne strokovnjake, predstavnike države in lesne industrije slišati, da bi morali prodajo lesa v tujino nekako preprečiti. To je dobra ideja in jo vsekakor podpiram. Zgrozil pa sem se, kako si ti ljudje predstavljajo to izvesti. Na takšen ali drugačen način želijo lastnike gozdov prisiliti, da bi prodajali les le slovenski lesni industriji in to po nižjih cenah, kot sicer veljajo sedaj na trgu. To utemeljujejo z dejstvom, da je proizvodnja lesa tesno povezana z njegovo predelavo in zaradi tega ne bi smeli dopustiti odtok lesa v tujino.

Lastnik gozda ni nikakor kriv, da je propadla slovenska lesna industrija, niti ne more biti on tisti, na katerega ramenih se bo lesna industrija reševala. Smo v kapitalizmu, kjer veljajo pravila svobodnega trga, torej ponudbe in povpraševanja. Kdor ne more konkurirat propade. Če je nek nacionalni interes za spodbujanje določene industrijske panoge, naj se to zgodi skozi subvencije. Državi je ta vzvod vedno na voljo. Našo lesno industrijo je treba posodobiti, jo narediti inovativno in donosno.

Kakršnekoli ideje, da bi se lesna industrija reševala na ramenih lastnikov gozdov, bi morali v kali zatreti. Lastnik ima vso pravico, da za svoj les iztrži največ kar lahko. Tega mu ne sme nihče vzeti.

Pred vročino se umaknem v gozd

Sedim za računalnikom in gledam termometer, ki kaže zunanjo temperaturo 33 stopinj Celzija. Tako visoka temperatura je pri nas v mestu. Sonce razgreje vroč asfalt in strehe hiš, s tem pa se močno dvigne tudi temperatura zraka. Hoja, če je ura najmočnejšega sonca, je manj prijetna in klobuk na glavi je obvezen, ne smemo pa pozabiti tudi na zaščitni faktor. V gozdu pa je povsem drugače.

Pred vročino rad pobegnem v gozd. Temperatura v gozdu je vedno nekoliko nižja kot v okolici, zračna vlažnost pa je višja. Razloga za to sta dva: izhlapevanje vode in senca. Ko iz listov dreves izhlapeva voda, se porablja energija, kar ohlaja okoliški zrak. Strnjene krošnje pa preprečujejo sončnim žarkom, da bi dosegli gozdna tla in jih segreli. Rezultat tega je bolj svež občutek in bolj hladen zrak.

Da bo hoja po gozdu varna

Hoja je osnovni način gibanja po gozdu. Čeprav velik del življenja prehodimo, pa je treba biti pri hoji v gozdu pozoren na določene posebnosti. Zaradi njih se precej razlikuje od hoje po mestu, dvorišču ali travnikih. Hoja po gozdnih poteh ali izven njih je lahko nevarna, če nismo ustrezno opremljeni in izkušeni. Zato je smiselno, da pri daljših pohodih po neznanih gozdovih s seboj vzamemo nekoga, ki te gozdove pozna ali pa ima dovolj izkušenj.

V neznane gozdove se ne odpravljamo brez kompasa ali GPS sprejemnika z zadostno količino rezervnih baterij in zemljevida. V gozdu se lahko hitro izgubimo občutek za orientacijo, še posebej v oblačnem vremenu. Kjer so krošnje goste, tudi v sončnem vremenu ne vidimo sonca, da bi se po njem vsaj približno orientirali. Za varen obisk gozda je potrebna tudi ustrezna obutev in druga oprema, da se ne bomo poškodovali. 

Hojo po gozdu je treba prilagoditi lastnim zmogljivostim oz. zmogljivosti najšibkejšega člana skupine. Hoje nikoli ne začnemo s polnim tempom, saj potrebujemo 10 do 20 minut, da se segrejemo. Tempo stopnjujemo počasi in ga prilagajamo razmeram. Če hodimo po vodoravni gozdni cesti, lahko kilometer razdalje premagamo v 10 do 15 minutah. Čas pa se poveča, takoj ko zavijemo s ceste na gozdno vlako ali pot in če se spremeni naklon. Pri hoji skrbimo, da je obremenitev telesa ves čas enakomerna, kar pomeni, da pri vzponih hitrost zmanjšamo. Med hojo delamo postanke. Prvi postanek naredimo, ko se ogrejemo - po 10 do 20 minutah. Krajše postanke (do 5 minut) lahko nato delamo vsake pol ure, daljši postanek (več kot 30 minut) pa naredimo po dveh do štirih urah hoje. Po daljšem počitku začnemo s počasno hojo, saj se moramo ponovno ogreti. 

V gozd ne hodimo v močnem vetru. Veter lahko z dreves lomi veje ali pa celo podira drevesa. Padajoča veja nas lahko močno poškoduje ali celo ugonobi, če pa na nas pade drevo pa so po vsej verjetnosti poškodbe usodne. Ravno tako se v gozd ne odpravimo, kadar nastaja žled ali pa pada moker sneg. Moker sneg in žled močno obremenita drevesa, ki lahko pod težo popustijo. Lomijo se veje in podirajo drevesa.

Gozdarske hlače

Delo z motorno žago je zagotovo eno izmed nevarnejših del. Veriga drvi po meču s hitrostjo okoli 80 km na uro z njo pa se gibljemo včasih le nekaj centimetrov od naših nog ali drugih delov telesa. Dovolj je le en nepričakovan sunek in veriga se zareže v nogo. Žagalni členi verige so ostri in v hipu prerežejo oblačilo iz blaga ali usnja. V najboljšem primeru gre le za površinsko prasko, pogosteje pa za hujše poškodbe, ki se lahko v nekaterih primerih končajo tudi s smrtjo.

Pred časom sem se pogovarjal z znancem, ki je z motorko žagal drva. Delo je potekalo gladko, dokler mu ni nenadoma motorka »ušla« in se je z mečem nehote na hitro dotaknil kolena, ki je bil zaščiten samo z delovnimi hlačami. Imel je srečo in dobil le nekaj šivov, koleno pa je ostalo celo. Ni veliko manjkalo, da bi postal invalid, saj mu prežaganega kolena ne bi mogli popraviti. Ko se je pozdravil, je, preden je v roke naslednjič prijel motorko, odšel v trgovino in kupil zaščitne gozdarske hlače. Zanje je odštel okoli 100 €.

Zaščitne gozdarske hlače imajo všito posebno plast iz vlaken, ki v nekaj trenutkih ustavijo verigo motorne žage. Takšne hlače so obvezna zaščitna oprema vseh gozdnih delavcev in so rešila že marsikatero nogo. Njihova cena pa tudi ni previsoka, da si jih ne bi mogli privoščiti tudi tisti, ki motorko primejo v roke le občasno.

Prikaz delovanja gozdarskih hlač.

Fotografiranje gozda je vse prej kot enostavno

V gozd rad zaidem na rekreacijo, sprehod ali sprostitev. Včasih s seboj vzamem tudi fotoaparat. Ljubiteljsko se ukvarjam tudi s fotografijo. V vseh teh letih sem se naučil, da je fotografiranje v gozdu zelo težko.

Največja težava je svetloba. Svetlobe je kronično premalo. Zato imam na fotoaparatu v gozdu občutljivost nastavljeno vsaj na ISO400, pa še to je običajno premalo. Časi tudi pri najbolj odprti zaslonki so tako dolgi, da prepogosto rabim stojalo. Tega običajno ne nosim s seboj, ker je kar znaten kos prtljage. Pozimi, ko drevje ni olistano, je fotografiranje nekoliko lažje, vendar pa je malo zanimivih motivov. Prevladuje pa dolgočasno sivo-rjava barva. Nekoliko drugače je zgodaj spomladi, ko cveti gozdna podrast. Takrat je mogoče slikati zvončke, žafran, volčin in drugo pisano cvetje.

V sončnem vremenu težave povzročajo tudi močni svetlobni kontrasti, ki jih delajo sončni žarki, ki pridejo skozi krošnjo. Sončne packe tako pustijo na fotografiji »prežgane« dele, ali pa je celotna slika pretemna. Nekateri fotoaparati imajo vgrajen program, ki izravnava osvetljenost, vendar čudežev ne more narediti. Rešitev je, da naredimo dve ali tri fotografije z različno odprto zaslonko pri enakem času osvetlitve in potem slike združimo v programu za obdelavo slik.

Iskanje primernih motivov v gozdu je tudi zapleteno. Veliko je fotografij, ki pri nastanku delujejo dobro, ko pa jih pogledaš doma na računalniku, pa ugotoviš, da so dolgočasne in nimajo v sebi nič privlačnega. Umetnost, ki zahteva veliko izkušenj in biti na pravem kraju v pravem trenutku, je panoramsko fotografirati znotraj gozda in pri tem narediti privlačno fotografijo. Če to ne uspe, še vedno ostanejo motivi kot so gobe, listi, grmički, posamezne rastline.

Ne glede na vse skupaj, pa uspe narediti tudi lepe fotografije. Nekaj jih je zbranih na spodnjem naslovu. Različni avtorji so bili na različnih krajih ob pravih trenutkih in nastale so lepe fotografije.

A-Forest na Deviantart

Varno delo z motorno žago

V gozdu pogosto slišimo zvok motorne žage. To pomeni, da nekje padajo velika drevesa. Motorna žaga je nevaren stroj za delo. Našel sem zanimiv film o tem, kako naj bi delali z motorno žago.

Več o motornih žagah pa si lahko preberete na portalu Gozd in gozdarstvo.