Slovenska lesna industrija je zagotovo največji primer, kjer je proces tranzicije iz socializma v kapitalizem šel povsem narobe. Vzrokov je vsekakor več, zagotovo pa je največji pomanjkanje političnega interesa in nesposobnost vodilnih v podjetjih, da bi jih prilagodili novim tržnim razmeram. Posledično je Slovenija ostala brez večjih lesnih podjetij, ki bi bila zmožna odkupovati v Sloveniji pridelan les, ga obdelati in končne izdelke prodati na domačem in tujem trgu. Trenutno v Sloveniji deluje nekaj srednje velikih lesnih podjetij in veliko mizarjev ter manjših podjetij, katerih proizvodnja ne uspe izkoristiti celotne ponudbe lesa. Zato številni lastniki les prodajajo v tujino.
Med tujimi trgi veliko lesa pokupi Avstrija, ki takšen nakup celo spodbuja. Slovenski lastniki gozdov so zadovoljni, saj les lahko prodajo, zanj pa dobijo boljšo ceno, kot jo pri domačih odkupovalcih. Res pa je, da zaradi tega domača industrija ostaja brez kakovostnega lesa, ker žal ni sposobna ponuditi dovolj denarja in ne more konkurirati tujcem.
Slednje je velik problem, ki ga moramo rešit. Že večkrat sem ob različnih priložnostih slišal različne strokovnjake, predstavnike države in lesne industrije slišati, da bi morali prodajo lesa v tujino nekako preprečiti. To je dobra ideja in jo vsekakor podpiram. Zgrozil pa sem se, kako si ti ljudje predstavljajo to izvesti. Na takšen ali drugačen način želijo lastnike gozdov prisiliti, da bi prodajali les le slovenski lesni industriji in to po nižjih cenah, kot sicer veljajo sedaj na trgu. To utemeljujejo z dejstvom, da je proizvodnja lesa tesno povezana z njegovo predelavo in zaradi tega ne bi smeli dopustiti odtok lesa v tujino.
Lastnik gozda ni nikakor kriv, da je propadla slovenska lesna industrija, niti ne more biti on tisti, na katerega ramenih se bo lesna industrija reševala. Smo v kapitalizmu, kjer veljajo pravila svobodnega trga, torej ponudbe in povpraševanja. Kdor ne more konkurirat propade. Če je nek nacionalni interes za spodbujanje določene industrijske panoge, naj se to zgodi skozi subvencije. Državi je ta vzvod vedno na voljo. Našo lesno industrijo je treba posodobiti, jo narediti inovativno in donosno.
Kakršnekoli ideje, da bi se lesna industrija reševala na ramenih lastnikov gozdov, bi morali v kali zatreti. Lastnik ima vso pravico, da za svoj les iztrži največ kar lahko. Tega mu ne sme nihče vzeti.
Lastnik, ki proda les v tujino (Avstrijo), mora prodajati prek slovenskih odkupovalcev. In nekako je v tem poslu navada, da se kak kubik prikrije, ponekod se nevednemu in neodgovornem lastniku odpelje tudi cel kamion lesa. Tu lastnik sigurno ne pridobi. V Avstriji se naš les slabše klasira. Grčav les, ki se pri nas uporabi za ruštarijo in je nekaj vreden, je v Avstriji Cx klasa, ki gre za 63 € po kubiku. Avstrijci lupijo les trdno na skorjo, zmanjka lahko prva letnica, ki pomeni manj m3.
OdgovoriIzbrišiVčasih je pametneje prodati les domačemu žagarju, resda je manjša cena kot v Avstriji, vendar je hlodovina zvečine bolje klasirana in tako vredna več. Pa tudi plačilo zadnje čase ni problem, saj kdor enkrat ne bo plačal, drugič lesa sigurno ne bo dobil saj je konkurenca velika. Res pa je da imajo Avstrijci plačilno disciplino urejeno, saj je lesna panoga dovolj podmazana s strani države.