Draga zapora ceste, če podiraš drevje

Pred nekaj dnevi sem prebral navodila, kakšen je postopek za sečnjo dreves ob javni cesti. Veliko gozdov je ob javnih cestah, v katerih lastniki preprosto morajo podreti drevje, da v kakšnem vetru ali žledu (kot je bil februarja letos) komu ne pade na avto, ali še huje, na glavo.

Red mora biti in prav je, da ne more vsak zapirati cest, kakor mu je volja, pa čeprav gre le za podiranje drevja. Me pa moti dejstvo, da je za takšno dovoljenje na občinski cesti treba odšteti preko 500 evrov, kot sem prebral tule. Da pokriješ 500 € je treba posekati okoli 17 m3 kakovostnega lesa vštevši stroške sečnje. Kaj pa, če gre za slab les, ki je primeren le za drva? Potem je treba posekati vsaj kakih 50 m3!

Situacija, v kateri se znajde lastnik gozda, v katerem recimo tri drevesa nevarno visijo nad cesto, je nehvaležna. Če drevesa pusti, tvega, da bodo nekomu padla na avto, ga močno poškodovala ali celo ubila za kar bo moral plačati veliko odškodnino. Če pa želi, kot skrben lastnik ta drevesa odstraniti, pa mora plačati nekaj debelih stotakov poleg tega pa se še spustiti v boj z birokracijo. Pridobivanje dovoljenj v naši državi je v večini primerov dolgotrajen postopek.

Po mojem mnenju bi morale tako občine, kot tudi država takšnim lastnikom priskočiti na pomoč in financirati izdelavo potrebnih elaboratov ter najem ustreznih prometnih znakov. Še bolje pa bi bilo, če bi država preprosto prevzela skrb za 20 do 30 m pas gozdov ob cestah in v imenu lastnika opravljala takšna dela. Vse preveč je lastnikov, ki ne skrbijo za svoje gozdove in ogrožajo promet, ker ne odstranjujejo nevarnega drevja.

Gozdne živali v vrtu

Vrt je zanimiv življenjski prostor, ki ga obiskujejo tudi gozdne živali, še posebej, če imamo vrt v bližini gozda. V mestu, bo takšnih obiskov manj, čeprav niso izključeni.

Vrt je del narave. Različne okrasne rastline, ki so del okrasnega vrta, so sicer umetno vzgojene, vendar pa izvirajo iz narave. Nekatere imajo svoje daljne sorodnike v gozdu. Z različnimi križanji in mutacijami so v preteklosti uspeli poudariti lastnosti, ki so nam ljudem ljubše. Običajno je to lepši videz rastline in bolj bujno cvetenje z večjimi cvetovi.

Družinski vrt je tako zmes različnih rastlin, vrtnega pohištva in zelenjavnega vrta. V takšnem vrtu lahko družina uživa v sončnih dnevih. Zgodaj zjutraj in ponoči, pa v takšen vrt pogosto zaidejo gozdne živali: ježi, podlasice, srne, lisica in tudi druge. Nekatere se skozi vrt le sprehodijo na svojem rednem obhodu, druge pa ga obiščejo z namenom iskanja hrane. Pogosti so vrtovi, ki jih obiskuje divjad, da se prehranjuje z rastlinjem. Veliko škode lahko povzročijo srne, ki rade obžirajo vrtnice in se hranijo v zelenjavnem vrtu.

Pred gozdnimi živalmi se težko ubranimo. Postavimo lahko visoko ograjo, ki pa bo lahko kvarila podobo vrta. Namestimo lahko različne odganjalce živali, katerih učinkovitost je vprašljiva, vsekakor pa so moteči za okolico. Lahko pa se sprijaznimo in gozdne živali sprejmemo za del našega vrta. Nekaj škode bodo povzročale, a če bomo dovolj pozorni, bomo lahko opazovali srne in srnjake, ježe in druge.

Narobe svet?

Danes mi je v Slovenski kroniki na TV Slovenija v oči padel prispevek o težavah podjetja Lip Bled. Človek bi pomislil, da gre ponovno za klasično slovensko zgodbo: podjetje so »zafurali,« delavce odpustili, nekateri posamezniki pa na ta račun obogateli. Presenetljivo zgodba ni takšna, temveč še celo bolj neprijetna!

Podjetje Lip Bled je še eno redkih, recimo temu večjih slovenskih lesnih podjetij, ki živi. Druga so večinoma bolj ali manj klavrno propadla. Vendar pa je tudi njegovo poslovanje zelo ogroženo, s tem pa obstoj številnih delovnih mest. V podjetju bi radi povečali proizvodnjo in začeli proizvajati nove izdelke. Vendar ne morejo, pa ne ker jim primanjkuje denarja, temveč ker nimajo dovolj osnovne surovine – lesa.

Podjetje ima sedež v osrčju Gorenjske na Bledu, žago pa imajo v Bohinju. V bližnji in ne tako daljni okolici so hektari in hektari lepih gozdov v katerih raste kakovosten les za predelavo (npr. na Pokljuki, Mežaklji, Jelovici). A lastniki les prodajajo v tujino, navkljub dejstvu, da so odkupne cene pri Lip Bledu povsem konkurenčne in les menda redno plačujejo.

Narobe svet?

Reševanje lesne industrije na plečih lastnikov gozdov?

Slovenska lesna industrija je zagotovo največji primer, kjer je proces tranzicije iz socializma v kapitalizem šel povsem narobe. Vzrokov je vsekakor več, zagotovo pa je največji pomanjkanje političnega interesa in nesposobnost vodilnih v podjetjih, da bi jih prilagodili novim tržnim razmeram. Posledično je Slovenija ostala brez večjih lesnih podjetij, ki bi bila zmožna odkupovati v Sloveniji pridelan les, ga obdelati in končne izdelke prodati na domačem in tujem trgu. Trenutno v Sloveniji deluje nekaj srednje velikih lesnih podjetij in veliko mizarjev ter manjših podjetij, katerih proizvodnja ne uspe izkoristiti celotne ponudbe lesa. Zato številni lastniki les prodajajo v tujino.

Med tujimi trgi veliko lesa pokupi Avstrija, ki takšen nakup celo spodbuja. Slovenski lastniki gozdov so zadovoljni, saj les lahko prodajo, zanj pa dobijo boljšo ceno, kot jo pri domačih odkupovalcih. Res pa je, da zaradi tega domača industrija ostaja brez kakovostnega lesa, ker žal ni sposobna ponuditi dovolj denarja in ne more konkurirati tujcem.

Slednje je velik problem, ki ga moramo rešit. Že večkrat sem ob različnih priložnostih slišal različne strokovnjake, predstavnike države in lesne industrije slišati, da bi morali prodajo lesa v tujino nekako preprečiti. To je dobra ideja in jo vsekakor podpiram. Zgrozil pa sem se, kako si ti ljudje predstavljajo to izvesti. Na takšen ali drugačen način želijo lastnike gozdov prisiliti, da bi prodajali les le slovenski lesni industriji in to po nižjih cenah, kot sicer veljajo sedaj na trgu. To utemeljujejo z dejstvom, da je proizvodnja lesa tesno povezana z njegovo predelavo in zaradi tega ne bi smeli dopustiti odtok lesa v tujino.

Lastnik gozda ni nikakor kriv, da je propadla slovenska lesna industrija, niti ne more biti on tisti, na katerega ramenih se bo lesna industrija reševala. Smo v kapitalizmu, kjer veljajo pravila svobodnega trga, torej ponudbe in povpraševanja. Kdor ne more konkurirat propade. Če je nek nacionalni interes za spodbujanje določene industrijske panoge, naj se to zgodi skozi subvencije. Državi je ta vzvod vedno na voljo. Našo lesno industrijo je treba posodobiti, jo narediti inovativno in donosno.

Kakršnekoli ideje, da bi se lesna industrija reševala na ramenih lastnikov gozdov, bi morali v kali zatreti. Lastnik ima vso pravico, da za svoj les iztrži največ kar lahko. Tega mu ne sme nihče vzeti.