Motorka in zaščitne hlače ali 300 € za pol urice dela

Pred nekaj dnevi me je poklical prijatelj, ki je zaposlen v finančnem sektorju. O gozdu kaj veliko pojma nima, prav tako ni preveč spreten pri fizičnih delih. Ni mu problem delati, a kaj ko pri vsaki stvari prav konkretno zakomplicira. Že večkrat sem razmišljal, če ne gre za kakšno poklicno deformacijo. Poklical me je in mi povedal, da je kupil malo motorko, da bo lahko okoli hiše kaj »podelal.«

Malo sumljivo sem zastrigel z ušesi. Kaj veliko dela z motorko okoli hiše niti nima. Morda podreti kakšno ostarelo sadno drevo ali zlomljeno vejo vsakih nekaj let. Vsekakor se mi je porodilo vprašanje o smiselnosti naložbe denarja v njegovem primeru. Motorna žaga je strošek in, če jo zaženeš samo enkrat letno za 10 minut, se upravičeno vprašaš čemu? Morda so ga k temu navdihnile moje zgodbice o delu z motorko (sam z njo letno delam vsaj nekaj ur, tudi v lastnem gozdu), ali pa je bil pred nekaj tedni tako navdušen, ko sem mu v gozdu razžagal nekaj drobnega drevja, ki ga je vzel za drva. Ko takole razmišljam, mi postane počasi jasno, zakaj se male žage imenujejo »hobi žage.« Uporabljajo se predvsem kot konjiček.

Me je pa nekaj pozitivno presenetilo. Prijatelj me ni klical zato, da bi se hvalil, da ima motorno žago, temveč me je spraševal, kakšne hlače naj kupi, da bo zaščiten v primeru nezgode. Pozitivno presenečen, sem mu svetoval. Še vedno imam občutek, da razni hobi motorkarji vse premalokrat pomislijo na varnost, razen, če ne naletijo na spretnega prodajalca, ki mu nato proda vso zaščitno opremo, ki jo potrebuje in tudi tisto, ki je v resnici ne potrebuje.

S prijateljem sva se dobila in po internetu malo pobrskala po ponudbi. Svetoval sem mu primerne protiurezne hlače, ki jih je že naročil in ga opomnil, da potrebuje tudi zaščito sluha. Tako sva izbrala še poseben ščitnik za obraz z glušniki, saj čelade ne potrebuje, ker ne bo delal v gozdu oz. ne bo podiral visokega drevja. Človek bo vsekakor primerno zaščiten. In tako je tudi prav.

A na koncu, ko sem sam pri sebi potegnil črto, sem ugotovil, da ga bo to hobi žaganje enkrat na leto po 30 minut, kar veliko stalo. Žago, vzel je priznano znamko, je dobil v akciji za približno 200 €, za hlače je odštel 100 € in za glušnike z zaščito obraza 25. Skupaj preko 300 €. Glede na to, da sem mu do sedaj vedno prijateljsko priskočiti na pomoč za tiste pol urice enkrat na leto ali dve leti z žago in vso potrebno opremo, se res sprašujem o smiselnosti takšnega nakupa.

Preživljanje prijetnih trenutkov v zimskem vrtu

V teh hladnih spomladanskih dnevih z veseljem posedim v zimskem vrtu. Toplo sonce, ki prihaja skozi stekla in greje rastline ter tla iz terakote, poskrbi, da mi je prijetno toplo. Številne rastline pa poskrbijo za prijeten občutek.

V vrtu imamo posajene številne tropske rastline in zimski vrt tudi pozimi ogrevamo. Tako stopim iz dnevne sobe v pravo tropsko džunglo in to med tem, ko zunaj naletava sneg. Dopoldanski počitek v takšnem tropskem zimskem vrtu v hladnem dnevu je nekaj posebnega.

Poleti, se preselimo na vrt. Zimski vrt postane nekakšen vezni člen med vrtom in hišo. Vsakič, ko grem do vrtne mize, kjer z družino obedujemo, prečkam zanimiv tropski vrt, ki me opomni, kako je rastlinski svet raznolik.

Jeseni, ko se dnevi skrajšajo in noči postanejo hladne, pa se ponovno preselim v zimski vrt. Diskretno postavljene luči, vrt prijetno osvetlijo. Sedenje v udobnem fotelju iz ratana v večernem času po napornem dnevu mi vrne energije in me navdahne z nekakšnim zadovoljstvom. Rastline, ki me obdajajo, me opominjajo, da smo tudi ljudje del narave.

Naš zimski vrt smo postavili že pred leti. Sem pa pred kratkim našel na spletu veliko zanimivega čtiva o zimskih vrtovih, kako jih postaviti in kako urediti.

Zimski vrt >>

Draga zapora ceste, če podiraš drevje

Pred nekaj dnevi sem prebral navodila, kakšen je postopek za sečnjo dreves ob javni cesti. Veliko gozdov je ob javnih cestah, v katerih lastniki preprosto morajo podreti drevje, da v kakšnem vetru ali žledu (kot je bil februarja letos) komu ne pade na avto, ali še huje, na glavo.

Red mora biti in prav je, da ne more vsak zapirati cest, kakor mu je volja, pa čeprav gre le za podiranje drevja. Me pa moti dejstvo, da je za takšno dovoljenje na občinski cesti treba odšteti preko 500 evrov, kot sem prebral tule. Da pokriješ 500 € je treba posekati okoli 17 m3 kakovostnega lesa vštevši stroške sečnje. Kaj pa, če gre za slab les, ki je primeren le za drva? Potem je treba posekati vsaj kakih 50 m3!

Situacija, v kateri se znajde lastnik gozda, v katerem recimo tri drevesa nevarno visijo nad cesto, je nehvaležna. Če drevesa pusti, tvega, da bodo nekomu padla na avto, ga močno poškodovala ali celo ubila za kar bo moral plačati veliko odškodnino. Če pa želi, kot skrben lastnik ta drevesa odstraniti, pa mora plačati nekaj debelih stotakov poleg tega pa se še spustiti v boj z birokracijo. Pridobivanje dovoljenj v naši državi je v večini primerov dolgotrajen postopek.

Po mojem mnenju bi morale tako občine, kot tudi država takšnim lastnikom priskočiti na pomoč in financirati izdelavo potrebnih elaboratov ter najem ustreznih prometnih znakov. Še bolje pa bi bilo, če bi država preprosto prevzela skrb za 20 do 30 m pas gozdov ob cestah in v imenu lastnika opravljala takšna dela. Vse preveč je lastnikov, ki ne skrbijo za svoje gozdove in ogrožajo promet, ker ne odstranjujejo nevarnega drevja.

Gozdne živali v vrtu

Vrt je zanimiv življenjski prostor, ki ga obiskujejo tudi gozdne živali, še posebej, če imamo vrt v bližini gozda. V mestu, bo takšnih obiskov manj, čeprav niso izključeni.

Vrt je del narave. Različne okrasne rastline, ki so del okrasnega vrta, so sicer umetno vzgojene, vendar pa izvirajo iz narave. Nekatere imajo svoje daljne sorodnike v gozdu. Z različnimi križanji in mutacijami so v preteklosti uspeli poudariti lastnosti, ki so nam ljudem ljubše. Običajno je to lepši videz rastline in bolj bujno cvetenje z večjimi cvetovi.

Družinski vrt je tako zmes različnih rastlin, vrtnega pohištva in zelenjavnega vrta. V takšnem vrtu lahko družina uživa v sončnih dnevih. Zgodaj zjutraj in ponoči, pa v takšen vrt pogosto zaidejo gozdne živali: ježi, podlasice, srne, lisica in tudi druge. Nekatere se skozi vrt le sprehodijo na svojem rednem obhodu, druge pa ga obiščejo z namenom iskanja hrane. Pogosti so vrtovi, ki jih obiskuje divjad, da se prehranjuje z rastlinjem. Veliko škode lahko povzročijo srne, ki rade obžirajo vrtnice in se hranijo v zelenjavnem vrtu.

Pred gozdnimi živalmi se težko ubranimo. Postavimo lahko visoko ograjo, ki pa bo lahko kvarila podobo vrta. Namestimo lahko različne odganjalce živali, katerih učinkovitost je vprašljiva, vsekakor pa so moteči za okolico. Lahko pa se sprijaznimo in gozdne živali sprejmemo za del našega vrta. Nekaj škode bodo povzročale, a če bomo dovolj pozorni, bomo lahko opazovali srne in srnjake, ježe in druge.

Narobe svet?

Danes mi je v Slovenski kroniki na TV Slovenija v oči padel prispevek o težavah podjetja Lip Bled. Človek bi pomislil, da gre ponovno za klasično slovensko zgodbo: podjetje so »zafurali,« delavce odpustili, nekateri posamezniki pa na ta račun obogateli. Presenetljivo zgodba ni takšna, temveč še celo bolj neprijetna!

Podjetje Lip Bled je še eno redkih, recimo temu večjih slovenskih lesnih podjetij, ki živi. Druga so večinoma bolj ali manj klavrno propadla. Vendar pa je tudi njegovo poslovanje zelo ogroženo, s tem pa obstoj številnih delovnih mest. V podjetju bi radi povečali proizvodnjo in začeli proizvajati nove izdelke. Vendar ne morejo, pa ne ker jim primanjkuje denarja, temveč ker nimajo dovolj osnovne surovine – lesa.

Podjetje ima sedež v osrčju Gorenjske na Bledu, žago pa imajo v Bohinju. V bližnji in ne tako daljni okolici so hektari in hektari lepih gozdov v katerih raste kakovosten les za predelavo (npr. na Pokljuki, Mežaklji, Jelovici). A lastniki les prodajajo v tujino, navkljub dejstvu, da so odkupne cene pri Lip Bledu povsem konkurenčne in les menda redno plačujejo.

Narobe svet?

Reševanje lesne industrije na plečih lastnikov gozdov?

Slovenska lesna industrija je zagotovo največji primer, kjer je proces tranzicije iz socializma v kapitalizem šel povsem narobe. Vzrokov je vsekakor več, zagotovo pa je največji pomanjkanje političnega interesa in nesposobnost vodilnih v podjetjih, da bi jih prilagodili novim tržnim razmeram. Posledično je Slovenija ostala brez večjih lesnih podjetij, ki bi bila zmožna odkupovati v Sloveniji pridelan les, ga obdelati in končne izdelke prodati na domačem in tujem trgu. Trenutno v Sloveniji deluje nekaj srednje velikih lesnih podjetij in veliko mizarjev ter manjših podjetij, katerih proizvodnja ne uspe izkoristiti celotne ponudbe lesa. Zato številni lastniki les prodajajo v tujino.

Med tujimi trgi veliko lesa pokupi Avstrija, ki takšen nakup celo spodbuja. Slovenski lastniki gozdov so zadovoljni, saj les lahko prodajo, zanj pa dobijo boljšo ceno, kot jo pri domačih odkupovalcih. Res pa je, da zaradi tega domača industrija ostaja brez kakovostnega lesa, ker žal ni sposobna ponuditi dovolj denarja in ne more konkurirati tujcem.

Slednje je velik problem, ki ga moramo rešit. Že večkrat sem ob različnih priložnostih slišal različne strokovnjake, predstavnike države in lesne industrije slišati, da bi morali prodajo lesa v tujino nekako preprečiti. To je dobra ideja in jo vsekakor podpiram. Zgrozil pa sem se, kako si ti ljudje predstavljajo to izvesti. Na takšen ali drugačen način želijo lastnike gozdov prisiliti, da bi prodajali les le slovenski lesni industriji in to po nižjih cenah, kot sicer veljajo sedaj na trgu. To utemeljujejo z dejstvom, da je proizvodnja lesa tesno povezana z njegovo predelavo in zaradi tega ne bi smeli dopustiti odtok lesa v tujino.

Lastnik gozda ni nikakor kriv, da je propadla slovenska lesna industrija, niti ne more biti on tisti, na katerega ramenih se bo lesna industrija reševala. Smo v kapitalizmu, kjer veljajo pravila svobodnega trga, torej ponudbe in povpraševanja. Kdor ne more konkurirat propade. Če je nek nacionalni interes za spodbujanje določene industrijske panoge, naj se to zgodi skozi subvencije. Državi je ta vzvod vedno na voljo. Našo lesno industrijo je treba posodobiti, jo narediti inovativno in donosno.

Kakršnekoli ideje, da bi se lesna industrija reševala na ramenih lastnikov gozdov, bi morali v kali zatreti. Lastnik ima vso pravico, da za svoj les iztrži največ kar lahko. Tega mu ne sme nihče vzeti.

Pred vročino se umaknem v gozd

Sedim za računalnikom in gledam termometer, ki kaže zunanjo temperaturo 33 stopinj Celzija. Tako visoka temperatura je pri nas v mestu. Sonce razgreje vroč asfalt in strehe hiš, s tem pa se močno dvigne tudi temperatura zraka. Hoja, če je ura najmočnejšega sonca, je manj prijetna in klobuk na glavi je obvezen, ne smemo pa pozabiti tudi na zaščitni faktor. V gozdu pa je povsem drugače.

Pred vročino rad pobegnem v gozd. Temperatura v gozdu je vedno nekoliko nižja kot v okolici, zračna vlažnost pa je višja. Razloga za to sta dva: izhlapevanje vode in senca. Ko iz listov dreves izhlapeva voda, se porablja energija, kar ohlaja okoliški zrak. Strnjene krošnje pa preprečujejo sončnim žarkom, da bi dosegli gozdna tla in jih segreli. Rezultat tega je bolj svež občutek in bolj hladen zrak.

Da bo hoja po gozdu varna

Hoja je osnovni način gibanja po gozdu. Čeprav velik del življenja prehodimo, pa je treba biti pri hoji v gozdu pozoren na določene posebnosti. Zaradi njih se precej razlikuje od hoje po mestu, dvorišču ali travnikih. Hoja po gozdnih poteh ali izven njih je lahko nevarna, če nismo ustrezno opremljeni in izkušeni. Zato je smiselno, da pri daljših pohodih po neznanih gozdovih s seboj vzamemo nekoga, ki te gozdove pozna ali pa ima dovolj izkušenj.

V neznane gozdove se ne odpravljamo brez kompasa ali GPS sprejemnika z zadostno količino rezervnih baterij in zemljevida. V gozdu se lahko hitro izgubimo občutek za orientacijo, še posebej v oblačnem vremenu. Kjer so krošnje goste, tudi v sončnem vremenu ne vidimo sonca, da bi se po njem vsaj približno orientirali. Za varen obisk gozda je potrebna tudi ustrezna obutev in druga oprema, da se ne bomo poškodovali. 

Hojo po gozdu je treba prilagoditi lastnim zmogljivostim oz. zmogljivosti najšibkejšega člana skupine. Hoje nikoli ne začnemo s polnim tempom, saj potrebujemo 10 do 20 minut, da se segrejemo. Tempo stopnjujemo počasi in ga prilagajamo razmeram. Če hodimo po vodoravni gozdni cesti, lahko kilometer razdalje premagamo v 10 do 15 minutah. Čas pa se poveča, takoj ko zavijemo s ceste na gozdno vlako ali pot in če se spremeni naklon. Pri hoji skrbimo, da je obremenitev telesa ves čas enakomerna, kar pomeni, da pri vzponih hitrost zmanjšamo. Med hojo delamo postanke. Prvi postanek naredimo, ko se ogrejemo - po 10 do 20 minutah. Krajše postanke (do 5 minut) lahko nato delamo vsake pol ure, daljši postanek (več kot 30 minut) pa naredimo po dveh do štirih urah hoje. Po daljšem počitku začnemo s počasno hojo, saj se moramo ponovno ogreti. 

V gozd ne hodimo v močnem vetru. Veter lahko z dreves lomi veje ali pa celo podira drevesa. Padajoča veja nas lahko močno poškoduje ali celo ugonobi, če pa na nas pade drevo pa so po vsej verjetnosti poškodbe usodne. Ravno tako se v gozd ne odpravimo, kadar nastaja žled ali pa pada moker sneg. Moker sneg in žled močno obremenita drevesa, ki lahko pod težo popustijo. Lomijo se veje in podirajo drevesa.

Gozdarske hlače

Delo z motorno žago je zagotovo eno izmed nevarnejših del. Veriga drvi po meču s hitrostjo okoli 80 km na uro z njo pa se gibljemo včasih le nekaj centimetrov od naših nog ali drugih delov telesa. Dovolj je le en nepričakovan sunek in veriga se zareže v nogo. Žagalni členi verige so ostri in v hipu prerežejo oblačilo iz blaga ali usnja. V najboljšem primeru gre le za površinsko prasko, pogosteje pa za hujše poškodbe, ki se lahko v nekaterih primerih končajo tudi s smrtjo.

Pred časom sem se pogovarjal z znancem, ki je z motorko žagal drva. Delo je potekalo gladko, dokler mu ni nenadoma motorka »ušla« in se je z mečem nehote na hitro dotaknil kolena, ki je bil zaščiten samo z delovnimi hlačami. Imel je srečo in dobil le nekaj šivov, koleno pa je ostalo celo. Ni veliko manjkalo, da bi postal invalid, saj mu prežaganega kolena ne bi mogli popraviti. Ko se je pozdravil, je, preden je v roke naslednjič prijel motorko, odšel v trgovino in kupil zaščitne gozdarske hlače. Zanje je odštel okoli 100 €.

Zaščitne gozdarske hlače imajo všito posebno plast iz vlaken, ki v nekaj trenutkih ustavijo verigo motorne žage. Takšne hlače so obvezna zaščitna oprema vseh gozdnih delavcev in so rešila že marsikatero nogo. Njihova cena pa tudi ni previsoka, da si jih ne bi mogli privoščiti tudi tisti, ki motorko primejo v roke le občasno.

Prikaz delovanja gozdarskih hlač.

Fotografiranje gozda je vse prej kot enostavno

V gozd rad zaidem na rekreacijo, sprehod ali sprostitev. Včasih s seboj vzamem tudi fotoaparat. Ljubiteljsko se ukvarjam tudi s fotografijo. V vseh teh letih sem se naučil, da je fotografiranje v gozdu zelo težko.

Največja težava je svetloba. Svetlobe je kronično premalo. Zato imam na fotoaparatu v gozdu občutljivost nastavljeno vsaj na ISO400, pa še to je običajno premalo. Časi tudi pri najbolj odprti zaslonki so tako dolgi, da prepogosto rabim stojalo. Tega običajno ne nosim s seboj, ker je kar znaten kos prtljage. Pozimi, ko drevje ni olistano, je fotografiranje nekoliko lažje, vendar pa je malo zanimivih motivov. Prevladuje pa dolgočasno sivo-rjava barva. Nekoliko drugače je zgodaj spomladi, ko cveti gozdna podrast. Takrat je mogoče slikati zvončke, žafran, volčin in drugo pisano cvetje.

V sončnem vremenu težave povzročajo tudi močni svetlobni kontrasti, ki jih delajo sončni žarki, ki pridejo skozi krošnjo. Sončne packe tako pustijo na fotografiji »prežgane« dele, ali pa je celotna slika pretemna. Nekateri fotoaparati imajo vgrajen program, ki izravnava osvetljenost, vendar čudežev ne more narediti. Rešitev je, da naredimo dve ali tri fotografije z različno odprto zaslonko pri enakem času osvetlitve in potem slike združimo v programu za obdelavo slik.

Iskanje primernih motivov v gozdu je tudi zapleteno. Veliko je fotografij, ki pri nastanku delujejo dobro, ko pa jih pogledaš doma na računalniku, pa ugotoviš, da so dolgočasne in nimajo v sebi nič privlačnega. Umetnost, ki zahteva veliko izkušenj in biti na pravem kraju v pravem trenutku, je panoramsko fotografirati znotraj gozda in pri tem narediti privlačno fotografijo. Če to ne uspe, še vedno ostanejo motivi kot so gobe, listi, grmički, posamezne rastline.

Ne glede na vse skupaj, pa uspe narediti tudi lepe fotografije. Nekaj jih je zbranih na spodnjem naslovu. Različni avtorji so bili na različnih krajih ob pravih trenutkih in nastale so lepe fotografije.

A-Forest na Deviantart

Varno delo z motorno žago

V gozdu pogosto slišimo zvok motorne žage. To pomeni, da nekje padajo velika drevesa. Motorna žaga je nevaren stroj za delo. Našel sem zanimiv film o tem, kako naj bi delali z motorno žago.

Več o motornih žagah pa si lahko preberete na portalu Gozd in gozdarstvo.

Ali sekanje dreves škoduje gozdu?

Vprašanje, ali sekanje dreves škoduje gozdu, je vprašanje, ki ima na pogled zelo enostaven odgovor, vendar pa v resnici ni tako. Na prvi pogled je odgovor »da,« ki mu bodo pritrjevali naravovarstveniki in drugi ljubitelji gozdov. Pa vendar … je res to pravilen odgovor?

Pragozd je gozd, v katerega človek s svojimi vplivi ni posegal. Je povsem naraven gozd. Najbolj poznan je zagotovo pragozd v porečju Amazonke, ki ga imenujemo pljuča našega planeta, nekaj pragozdnih ostankov pa imamo tudi pri nas: Krokar, Rajhenavski Rog, Pečka in še nekaj jih je. Za pragozdove velja, da v njih poteka neizmeren boj za preživetje, ki ga ljudje največkrat ne opazimo. Za nas poteka prepočasi. Visoka drevesa, ki jih občudujemo so le redki izbranci, ki so se uspeli prebiti v zgornji del krošnje med tisočimi klicami, ki so vzniknile, ko se je star orjak podrl in je do tal prišla sončna svetloba. V pragozdu so drevesa različnih starosti, od najmlajših pa do najstarejših. Le redka pa so tista, ki so na vrhuncu svoje vitalnosti. Zato so gozdovi na pogled bolj razgibani.

Gospodarski gozd je gozd, kjer človek aktivno posega vanj z namenom pridobivanja lesa. Boj med drevesi je nekoliko manjši, saj človek pomaga tistim, ki so najbolj vitalni. Kakovosten les dajejo le ta drevesa, zato je cilj gospodarjenja, da je takšnih dreves čim več. Pomembni je da jih je v gizdu ves čas čim več. Le to zagotavlja stalen donos lesa iz gozda. S prebiralnim načinom gospodarjenja, ki je pri nas najbolj razširjen, zagotavljamo, da so gozdovi zdravi in ves čas na vrhuncu svoje moči.

Gospodarski gozd se močno razlikuje od pragozda, ker vanj posegamo z motorno žago. Ker gozd ves čas vzdržujemo na višku njegove vitalnosti, mu načeloma ne škodujemo, saj se ves čas dovolj hitro obnavlja. Škodo pa mu povzročamo (pa ne le gozdu, temveč okolju sicer), kadar ne gospodarimo pravilno: sadimo monokulture smreke, sekamo na golo, sadimo drevesne vrste, ki niso doma pri nas,...

Marsikdo bo pomislil, da s tem, ko iz gozda odpeljemo les, osiromašimo gozdna tla. Les je v večini sestavljen iz organskih snovi, ki nastanejo preko fotosinteze iz vode iz ogljikovega dioksida. Mineralnih snovi je v lesu tako malo, da se nadoknadijo z razpadanjem matične podlage. Drugače pa je, če iz gozda odnašamo listje. V listju je veliko mineralnih snovi, ki v gozdu krožijo. Če listje odnesemo iz gozda, odnesemo tudi mineralne snovi. Zato iz gozda vedno odpeljemo le les, ki je vreden, listje in iglice pa pustimo, da propadejo na mestu poseka. Tako se mineralne snovi vrnejo v tla in krog ni prekinjen.

Ali sekanje dreves škoduje gozdu? Vsak poseg v gozd ima vpliv na gozd. Tudi sekanje dreves. Z načinom gospodarjenja, ki se je uveljavil v Sloveniji, so ti vplivi dovolj majhni, da jih gozd uspe izničiti. Sekanje dreves v količinah in na način, ki je uveljavljen pri nas, ne povzroča tako velike škode, da je gozd ne bi uspel sam popraviti.

Odkazilo dreves za posek z revirnim gozdarjem

V domačem gozdu smo se letos odločili, da bomo posekali nekaj dreves. Gozd sem si najprej sam temeljito ogledal in okvirno izbral drevesa, ki bi jih rad posekal. Ker jih ni bilo veliko, sem si vsa zapomnil, sicer bi jih označil s kredo, da bi jih kasneje našel. Ker je šlo večinoma za poškodovana in bolna drevesa, so bila mišljena za drva za domačo porabo.

Sledil je klic na krajevno enoto Zavoda za gozdove. Ker nisem vedel, kdo je revirni gozdar za moj gozd, sem najprej povedal katastrsko občino, kjer leži moja parcela. Na telefon sem dobil revirnega gozdarja, s katerim sem se dogovoril za odkazilo. Ker je imel čas, sva se dogovorila že za čez nekaj dni. Če imajo veliko dela, je treba včasih počakati dlje. Glede na to, da so gozdarji veliko na terenu, je najbolje poklicati med sedmo in osmo uro zjutraj.

Na dan odkazila sva se dobila na cesti pri moji parceli. Revirni gozdar je prišel sam, saj parcela leži ob javni cesti in je ni bilo težko najti. Če bi bila parcela nekje v gozdu na širšem območju, bi se dobila na kaki znani točki in se nato skupaj odpravila do parcele. Gozdar je imel s seboj gozdarsko premerko (klupo) za merjenje premera dreves, blok, kamor je vpisoval podatke o odkazanem drevju, barvo v spreju za označevanje in gozdarski žig. Najprej sem mu povedal svoje želje glede odkazila – kako naj bi odkazovali in kakšen les bi želel. Nato sva se skupaj sprehodila skozi gozd in izbrala drevesa. Sam sem dokaj dobro izbral drevesa, tako da je označil večino dreves, ki sem jih sam izbral, nekaj pa sva jih pustila, namesto njih pa sva odkazala druga. Ker je strokovnjak s številnimi izkušnjami, ve točno kaj je treba posekati in kaj ne. Zelo pozoren sem moral biti na meje, saj gozdar ne odgovarja, če se odkazuje na sosedovem.

Po končanem odkazilu sem po kakšnem tednu dobil odločbo kjer je pisalo, koliko lesa lahko posekam in kakšne so zahteve glede urejanja sečišča ter do kdaj je treba les posekati (eno leto od odkazila).

Storitev odkazila je brezplačna. Kako dolgo bo še tako ni znano, saj so že za leto 2013 težnje, da bi se odkazilo moralo plačati. 

Slovenija je dežela gozdov

Več kot polovico Slovenije prekrivajo gozdovi. Ne glede na to, kje v naši deželi smo, smo blizu gozda. Ne le to, skoraj z vsake razgledne točke je mogoče videti gozd. Po uradnih podatkih gozdovi zavzemajo skoraj 12 tisoč kvadratnih kilometrov naše dežele ali 58,5 %. Veliko in tujec bi pomislil, da smo Slovenci tudi tesno povezani z gozdom. Pa smo res?

Vse preveč je ljudi, ki se gozda bojijo. Do njega imajo odpor in le neradi zaidejo vanj. Če pa že morajo, pa je to izključno podnevi. Veliko je tudi lastnikov gozdov, ki ne vedo, kje njihov gozd je. Z njim ne gospodarijo, niti ne skrbijo zanj. Gospodarjenje z gozdovi pa je potrebno, če želimo, da opravljajo vloge, ki so človeku pomembne: zagotavljanje stalnega dohodka in varovanje človeških bivališč pred plazovi. Če gozd prepustimo samemu sebi, ne bo propadel. Les v njem se bo razvrednotil, gozd pa se bo počasi spremenil v pragozd. Lep prostor za vse navdušene ljubitelje narave.

O gozdovih se malo piše. Tudi na internetu ni veliko spletnih strani, ki bi bile posvečene le njim. Podobno je tudi z gozdarstvom. Ne glede na to, da smo v svetovnem merilu na področju gozdarstva kot stroke med najnaprednejšimi, pa javnost dela naših gozdarjev ne zna pravilno vrednotiti. Ker ga niti ne pozna. Vse to pa se pozna na odnosu vseh nas do gozda in gozdarjev.